Fotografsko oko s tisočerimi sledilci

Vid Ponikvar je že več kot desetletje redni, sestavni del kolesarske karavane, ki se vsako leto junija v vedno enakem terminu organizira v Sloveniji. Gre za zdaj že 41-letnika, ki si ga človek težko predstavlja brez fotografskega aparata ali pa bleščečega nasmeha na obrazu. Poznam ga že kar dolgo, a šele zdaj sem ugotovila »skrivnost« obojega – tako fotoaparata in kopice objektivov, s katerimi je nenehno ovešen, kot tudi njegovega bleščečega nasmeha. Gre namreč za fotografa po duši in srcu, ki pa je nesojeni – stomatolog. Kot je nesojeni stomatolog tudi Adriin kolesar Jure Golčer, ki je sočasno z Vidom hodil na isto fakulteto.

»Ja, fotoaparat mi res ni bil položen v zibelko, saj sva se z njim »spoprijateljila« šele, ko sem kot 23-letni študent stomatologije dobil svojega prvega otroka in sem si ga želel fotografirati. Tako sem kupil svoj prvi Canon EOS 50 E, kateremu so bila priložena tudi navodila, in le ta so dejansko nato bila tudi vir mojega prvega fotografskega izobraževanja,« - pove v smehu moj sogovornik. Danes, osemnajst let kasneje pa za Vida Ponikvarja ni nobene dileme več, ko ponosno pove: »Ni ničesar drugega – fotografija je dejansko moje življenje!«.

Vid je lastnik fotoagencije Sportida, ki ponuja fotografske storitve za najbolj različna področja, že od samih začetkov pa so ga zanimali predvsem portreti in ljudje, o katerih pravzaprav še največ pove popolnoma - brez besed. Ujeti trenutek v očeh portretiranca skozi svetlobo, senco, barvo, kot snemanja – je tisto, kar ga je privlačilo od nekdaj in čemur se ponovno vedno bolj posveča, saj mu fotografiranje ljudi omogoča, kot pravi, da z njimi vzpostavi nek poseben stik, da jih spoznava na nek drugačen, zagotovo bolj subtilen način. »Pri fotografiranju športnih dogodkov je namreč pristop bolj neoseben,« - hitro doda, kot v nekakšno opravičilo, toda ravno njegova zadnja fotoreportaža z letošnje kolesarske dirke Po Sloveniji, objavljena na spletni strani internetnega portala Siol.net pod naslovom »Slovenija, kot so jo videli milijoni na Eurosportu«, dokazuje nekaj povsem drugega. Ta fotoreportaža beleži že preko 35 tisoč ogledov in trend še naprej narašča. Pri tem pa fotografije kolesarske karavane, ujete v utrinke čudovite slovenske pokrajine na različnih etapah dirke, nikakor ne delujejo neosebno; so namreč izredno močne, privlačne, v svoji kompoziciji prav posebne. Res je sicer, da morda ne odražajo osebnosti portretirancev, ki kot del nekega športnega dogodka, ujetega v vedute pokrajine, to morda niti niso, zagotovo pa odražajo osebnost tistega, ki jih je posnel. To pot – Vida Ponikvarja.

»Dirko Po Sloveniji fotografiram že dobro desetletje, ko se je zbrala ekipa novinarjev in fotografov in ponudila svoje storitve najprej za časopis Delo, a so jih zavrnili. Tako so pristali na Siolu in tako se je začela tudi moja zgodba s spremljanjem kolesarjev na tem tradicionalnem mednarodnem dogodku«, pojasnjuje Vid, ki ga je fotografska pot popeljala od prvih portretov dojenčka do fotografij za takratno revijo Moj malček in Naša družina, posvečeno mladim družinam na prelomu tisočletja in naprej do soustanoviteljstva kolesarskega portala Bicikel.com skupaj z Boštjanom Svetetom. »Ideja je bila, da Fundaciji za šport z Boštjanom predstaviva posebno kolesarsko spletno stran in sva bila pri tem nadvse uspešna. Projekt je bil potrjen, denar sva dobila in sva se preprosto morala lotiti dela,« - pojasnjuje. Nato je šel še na civilno služenje vojaškega roka. Bil je prvi, edini in hkrati tudi zadnji, ki je to služenje opravil v ljubljanski športni gimnaziji v Šiški, saj so po tem ukinili služenje vojaškega roka na sploh. A s tem se je močno približal različnim športom in spoznal številne bodoče, tudi vrhunske športnike, športna fotografija pa je postala tako rekoč njegova osnovna preokupacija. Zaradi Siolovega Sportala in dirke Po Sloveniji pa ga je profesionalna pot še toliko bolj pot popeljala v svet kolesarske fotografije.

»Že prvo leto spremljanja dirke Po Sloveniji sem dobil tudi nalogo snemati dirko »v dirki« - z motorja. To je bil sicer velik izziv, a hkrati tudi nekaj precej stresnega,« se spominja Vid Ponikvar svojih prvih motorističnih začetkov. »Motorist je prav tako bil novinec, oba sva se »lovila«, kako ujeti najboljše kadre in se po nepotrebnem tudi »zapletala«. Spominjam se, kako sva z motoristom prišla na cilj etape na Ljubljanski grad in sicer tik pred prvimi kolesarji, s čemer sva, kajpada ne namenoma, pokvarila fotografije tudi vsem ostalim kolegom fotografom, ki so že prežali na ciljni sprint. In prav to me je izučilo, da moram vedno priti v cilj nekoliko prej in se v miru pripraviti na prihod kolesarjev, saj so oni glavne zvezde dirke in ne midva z motoristom… Seveda sem se šele z leti prav tako naučil, kako prehitevati kolesarsko kolono, kako poiskati dobre pozicije za to, da v fotografski objektiv ujameš najboljše kadre s kolesarji in pokrajino vred, a da pri tem ne ogrožaš sebe ali drugih, saj snemanje z motorja ni prav lahka naloga,« pove Vid in nadaljuje: »V bistvu sem preko spremljanja te kolesarske dirke predvsem imel to priložnost in privilegij, da dejansko spoznam Slovenijo in njene najbolj nenavadne, največkrat prelepe kotičke, a hkrati tudi, da spoznam sebe. Z leti sem namreč postal bolj potrpežljiv, bolj razumevajoč za dogodke okoli sebe, bolje znam predvideti situacijo in se že vnaprej v mislih pripraviti na dirko, pravzaprav celo mnogo pred dirko samo,« pojasnjuje moj sogovornik. Ob tem pa se je naučil tudi to, da biti fotograf »v dirki« hkrati tudi pomeni, da se moraš spopadati ne zgolj s svojim delom, pač pa tudi z vremenom – velikokrat z dežjem ali hudo vročino, saj je oboje namreč tako rekoč stalnica junijskega kolesarskega cirkusa. In če se je prvo leto pogumno usedel na motor zgolj v kratkih hlačah in majici ter z izposojeno čelado, misleč pač zgolj in samo na fotografijo, ki jo mora posneti, je kaj hitro ugotovil, da z dobrimi 'fotkami' ne bo nič, če ne bo najprej poskrbel sam zase. Po vzponu na Krvavec ga je denimo tako močno zeblo, da niti sprožilca na aparatu ni mogel pritisniti. In tako od dobre fotografije ni bilo skoraj nič.

Danes je Vid na motorju obvezno v celotni motoristični opremi, zahvaljujoč napredni fotografski tehnologiji, pa je teža aparatov in objektivov, ki jih med vožnjo uporablja, bistveno manjša kot pred leti. Občasno sicer še vedno pridrvi v tiskovni center posamezne etape bodisi premočen od dežja bodisi prepoten zaradi visokih temperatur. A vedno z nasmehom na obrazu. Dobre volje mu v bistvu nikdar ne zmanjka, tudi letos denimo ne, ko ga je motorist zaradi napačnega razumevanja navodil redarjev, z vso opremo vred odložil kakšnih 200 metrov pod vrhom cilja na Rogli, kamor je nato prisopihal sprva sicer jezen, a nato tudi potolažen, da je na koncu imel narejeno eno najboljših fotografij dirke. Kolesarski boj pred koncem etape je namreč ujel v hrbet kolesarjev, a je s tem ujel tudi celotno ikonografijo prihoda teh matadorjev skozi ciljno črto na način, ki se ni posrečil nobenemu izmed njegovih številnih fotografskih kolegov. Neprecenljivo.

Ja, izkušnja biti fotograf dirke »v dirki« je izjemna in predstavlja poseben privilegij, ki pa potegne za seboj tudi veliko dodatnega dela. In tega Vidu na sploh ne manjka. Pravi, da na leto posname preko 300 tisoč fotografij, kar pomeni, da jih je doslej v svoji profesionalni karieri posnel na milijone. A fotografije je na koncu potrebno še obdelati in tudi arhivirati, kar je predvsem zahtevno, odgovorno in tudi garaško delo. Zato so fotografi običajno med zadnjimi, ki zapuščajo tiskovne centre ob zaključku bodisi posameznih etap dirke, bodisi dirke same in se šele po tem lahko posvetijo sebi, če jim za to sploh ostane kaj energije. »…ja, če ostane kaj energije… denimo za proslavo rojstnega dneva, ki ga imam 18. junija in ga že desetletje ne praznujem, ker dirka Po Sloveniji pač ima prednost,« - zaključi naš sogovornik, ki mu – z rahlo zamudo – za nazaj in za naprej vsekakor želimo vse najboljše!

Ivanka Mihelčič

»Slovenija, kot so jo videli milijoni na Eurosportu« - http://siol.net/sportal/kolesarstvo/slovenija-kot-so-jo-videli-milijoni-na-eurosportu-foto-video-443599 )

www.sportida.com